Dobitniki letošnjih občinskih priznanj

Občina Kamnik je obeležila svoj občinski praznik, ki ga že od leta 1996 praznujemo na dan rojstva našega rojaka, generala, pesnik, domoljuba ... Rudolfa Maistra Vojanova. Na prireditvi pred spomenikom Rudolfa Maistra, ki so ga Kamničani in Kamničanke postavili že leta 1970,  sta venec položila župan Tone Smolnikar in minister za promet dr. Patrick Vlačič. Na osrednji prireditvi v Domu kulture Kamnik, ki je bila po dolgem času nabita s pozitivno energijo občinstva, čemur je poleg nagrajencev in župana prispeval tudi kulturni program, je imel župan slavnostni govor ter poleg dosežkov občine in pogledov v bližnjo prihodnost, ponovno napovedal, da je to njegovo zadnje župansko leto. Župan je podelil priznanja 13 nagrajenkam in nagrajencem. častni občan občine Kamnik je postal alpinistu Tomaž Humar. Priznanje sta prevzela hči Urška in sin Tomaž. 

Občina Kamnik je posmrtno podelila g. Tomažu Humarju naziv častni občan Občine Kamnik za vrhunske dosežke v alpinizmu in promociji občine Kamnik v svetu.

Tomaž Humar se je rodil 18.2.1969 v Ljubljani. S starši in mlajšima bratoma je živel v Kamniku, v naročju Kamniških Alp. Z alpinizmom se je začel ukvarjati pri 18-letih. Prve alpinistične korake je naredil s prijateljem Bojčem. Ta ga je nekoč previdno opozoril: »Pazi, da ti stvari ne postanejo prelahke!« Začel se je zavedati, da je treba v življenju vse natančno premisliti. Na vrsto je prišla družina, pa branje knjig o bio energiji, kitajski medicini, prehrani, filozofiji življenja, poslanstvu... 

Leta 1994 ga je prijatelj navdušil za vodenje alpinistične šole in alpinizem ga je "zastrupil", od takrat je šla njegova alpinistična pot strmo navzgor. Čeprav je sam »preskočil« Julijske Alpe in je pravzaprav iz kamniških hribov poletel naravnost v Himalajo, je pogosto poudarjal, da je pri tem imel veliko sreče, danosti in izredne učitelje alpinizma, sicer pa je bil mnenja, da se je vsake stvari treba lotiti po piramidalnem sistemu.

V svojem življenju je opravil prek 1500 vzponov v domačih in tujih gorah, med njimi je več kot 70 prvenstvenih, vsak med njimi pa nekaj neponovljivega, edinstvenega, na meji mogočega. 

Jeseni 1994 se je s Stanetom Belakom - Šraufom povzpel na 6986 m visoki Ganesh V. To je bilo njegovo prvo srečanje s Himalajo, sledili so številni odmevni vzponi. Leto 1997 zaznamuje eden najtežjih - vzpon na Nuptse (7742 m)  z Janezom Jegličem - Johanom, ki ga je z vrha odpihnil veter in Tomaž je sam, brez prijatelja sestopil v bazo. Izguba dobrega prijatelja ga je zaznamovala za vse življenje, do konca je upal, da bo nekoč našel njegov grob... Želel je pomagati otrokom pokojnega prijatelja in je sprožil akcijo zbiranje denarja zanje.

Med najbolj odmevnimi vzponi je bilo njegovo plezanje po osrednji južni steni Daulaghirija (8167 m) leta 1999, ki ga je bilo mogoče prvič v alpinistični zgodovini spremljati preko spleta in pa helikoptersko reševanje leta 2005 iz Rupalske stene Nanga Parbata (8125). V zahvalo je ustanovil Fundacijo za izgradnjo bolnišnice v Pakistanu. Plezal je tudi v Ameriki in drugod, rad je bil v kamniških hribih, še posebej Rzenik mu je bil pri srcu, toda Himalaja je postala njegov drugi dom in gora Langtang Lirung novembra 2009, žal, tudi njegov  prezgodnji grob. 

Gozdni Joža, kot se je sam poimenoval, je vedno zatrjeval, da ni nikoli plezal za nagrade, čeprav teh ni bilo malo. Leta 1996 je dobil zlati cepin za vzpon na Ama Dablam, istega leta je bil razglašen za slovenskega alpinista leta. Leta 1997 dobi zlato priznanje Občine Kamnik.   Leta 1999 je dobil častni znak Republike Slovenije in Bloudkovo nagrado ter bil nominiran za Zlati cepin za vzpon na Daulagiri. Leto kasneje je poleg legendarnega Reinholda Messnerja in Edmonda Hillaryja v Italiji prejel encian za življenjsko delo. Leta 2004 je bil že drugič nominiran za zlati cepin, tokrat za vzpon na Aconcaguo, najvišji vrh Andov.

Tomaž Humar je bil član Alpinističnega odseka Kamnik. Kot alpinistični inštruktor je izšolal nekaj dobrih alpinistov. Kot gorski reševalec je velikokrat sodeloval v reševalnih akcijah v domačih, kamniških hribih, pa tudi v Himalaji. Ob vznožju kamniških planin si je postavil dom, kjer si je leta 2001 s padcem v klet tako hudo poškodoval nogi, da so mu zdravniki prerokovali, da sploh ne bo več hodil. A je zmogel... S trmo, z močjo, ki jo je premogel le on, je z invalidskim vozičkom rinil v bližnje hribe in s pomočjo domačih in tujih zdravnikov kmalu spet osvajal sedem in osemtisočake... Bil je alpinist svetovnega slovesa, vedno pa se je rad vračal v rodni Kamnik, pod kamniške planine. S svojimi odmevnimi vzponi in medijskimi nastopi je bil najboljša promocija Kamnika.  

Novembra leta 1999 smo mu v Kamniku ob srečni vrnitvi iz Daulaghirija pripravili sprejem, ki se ga je udeležil tudi Reinhold Messner, eden najboljših alpinistov vseh časov. 

Po desetih letih je novembra 2009 Kamnik onemel ob novici, da je 40-letni Tomaž Humar za vedno ostal v Himalaji. Njegovemu spominu smo se poklonili z odprtjem žalne knjige in s slovesom v Kamniški Bistrici, kjer so mu prijatelji v spominskem parku postavili spominsko obeležje. V spominu nam bo ostal njegov nasmeh in krepak stisk roke. Spominjali se ga bomo kot zavednega Kamničana in pokončnega človeka, za katerega ni bilo nemogočih poti... 

Občina Kamnik je podelila g. Mateju Matevžu Koširju zlato priznanje Občine Kamnik za zavzeto delo v Društvu upokojencev Kamnik ter prispevek pri ohranjanju in obnovi spominskih obeležij NOB.  

Matevž Košir  je član Društva upokojencev Kamnik od 1990 dalje (19 let), član Upravnega odbora Društva upokojencev Kamnik 18 let, ravno toliko časa tudi član Skupščine Društva upokojencev Kamnik. Leto po včlanitvi v društvo je bil imenovan v gospodarski odbor društva, v katerem uspešno deluje že 18 let, 14 let pa je celo predsednik gospodarskega odbora DU Kamnik. 10 let je tudi že podpredsednik Društva upokojencev Kamnik. V Komisijo za finančne zadeve društva je bil imenovan leta 2001 in v njej aktivno deluje že vseh 9 let.

Kot član oz. predsednik gospodarskega odbora DU Kamnik si je prizadeval, da se je društvena stavba, imenovana »Pri Marjanci«, obnavljala, vzdrževala, posodabljala itd. Velika skrb je bila, da je imela stavba dobro streho in lepo fasado, kar je bilo potrebno usklajevati s spomeniškim varstvom, saj naša stavba stoji v samem središču Kamnika, nad katerim izgledom bdi spomeniško varstvo. Vsak prihranjeni denar je bil skrbno porabljen, saj je bilo, poleg že omenjenega, potrebno skrbeti tudi za gostinski lokal, ki je bil sicer v najemu, vendar je bilo potrebno urediti na novo sanitarije, na novo opremiti gostinski prostor. V samih društvenih prostorih so se vršila razna potrebna dela. Iz dveh malih sob v I. nadstropju je bila narejena ena lepa večja soba, ki jo društvo uporablja za seje upravnega odbora, kjer ima Mešani pevski zbor in Ljudske pevke »Predice« svoje vaje, da se tu organizirajo za astmatike dihalne vaje, da je članom društva nudena brezplačna pravna pomoč itd. V šahovski sobi so montirana »harmonika vrata«, s čemer je ta soba hitreje ogreta in s tem poraba energije manjša. Tudi pisarniški prostori v pritličju so se posodabljali, saj je bil nabavljen fotokopirni stroj, da ni bilo potrebno iskati uslug pri drugih naslovih s prihodom novih mlajših moči v pisarno društva, sta bila nabavljena dva računalnika, da je delo tako veliko hitrejše in lažje. Tudi za okolico stavbe je prisotna stalna skrb, le balinišča žal ne moremo pokriti, ker so ovire na spomeniškem varstvu, zadnja nerešljiva ovira pa, ker ne dobimo sosedskega soglasja.

Glede na to, da je Košir Matevž že 8 let na čelu Območnega združenja borcev za vrednote NOB v Občini Kamnik, da skrbi, da se spominska obeležja ustrezno obnavljajo, saj čas, včasih pa tudi vandalizem, narede svoje. Njegova zasluga je tudi  navezava stikov z Ameriško ambasado, glede padlih pilotov v Tuhinjski dolini, katerim so sedaj postavljena spominska obeležja. 

Košir Matevž tudi skrbi, da so še naprej organizirane proslave ob obletnicah, ki so zaznamovale posebne, žal običajno tragične dogodke v času NOB, saj je bilo prelite veliko krvi slovenskih rodoljubov. Tudi sam je vedno prisoten na teh proslavah in upamo, da se bo ta tradicija obdržala, saj ne smemo pozabiti tistih, ki so za našo svobodo dali svoja dragocena življenja.

Košir Matevž  je tudi v Planinskem društvu Kamnik zelo delaven. Kot planinski vodnik vodi s kolegi marsikateri pohod oz. turo. Kadar je ta organiziran skupno s šolskimi planinskimi skupinami, še posebej skrbno bdi nad vsemi, da se ne bi zgodila kakšna nevšečnost med mladimi razigranimi pohodniki.

Občina Kamnik je podelila ge. Karli Urh srebrno priznanje Občine Kamnik za izjemno delo na glasbenem področju in delovanje v krajevni skupnosti. 

Karla Urh se je rodila v Ljubljani, živi pa v Zg. Stranjah. Zaposlena je v OŠ Stranje kot predmetna učiteljica glasbene vzgoje. Ministrstvo za šolstvo in šport ji je leta 2006 podelilo naziv svetnica. Pri svojem delu je samostojna, ustvarjalna in v tem času ena redkih zborovodkinj, ki ji je uspelo s pozitivno motivacijo ohraniti množično udeležbo učencev v pevskih zborih. Učencem omogoča celovito glasbeno vzgojo v afektivnem in kognitivnem smislu, saj glasba predstavlja eno najstarejših človekovih dobrin in kultur. Njeni učenci imajo možnost razvijati glasbene interese v pevskih zborih, glasbenih krožkih in izbirnih vsebinah. Pevski zbori na šoli predstavljajo tesno sodelovanje s starši pevcev in krajani. Zelo dobro obiskani so vsakoletni koncerti ob Novem letu v OŠ Stranje in razne prireditve za kraj. V občinskem prostoru se vsako leto udeležujejo Revije otroških in mladinskih pevskih zborov. Vrsto let so bili zbori, ki jih vodi, po ocenah selektorjev izbrani za nastope na medobmočnih revijah. Na državnem nivoju pa je s pevci in instrumentalisti osvojila zlato priznanje na Državni reviji ljudskih pesmi, plesov in običajev leta 2002 in leta 2004. S svojimi pevci je organizirala oddajo Veseli tobogan, pela na dobrodelnem koncertu UNICEFA v Sloveniji, posnela zgoščenko Pesmi nasmehu, zelo vesela je bila objave njenih priredb skladb v učbenikih, ki jih uporabljajo učitelji po Sloveniji, sodelovala je z Giannijem Rijavcem pri projektu Beli golob v Kamniku in slovenski Filharmoniji. Od leta 1992 bogatijo pevci in zborovodkinja Karla Urh s kulturnim programom v Cankarjevem domu v Ljubljani udeležence srečanja »Nova pomlad življenja«, ki deluje v povezavi z organizacijo Evropa Donna. Društvo onkoloških bolnikov Slovenije ji je podelilo priznanje za prostovoljno delo in priznanje državnega protokola. Zveza Društev upokojencev Slovenije ji je leta 2006 podelilo zlato plaketo za uspešno delo v  DU Kamnik. 

Gospa Karla Urh je že tri desetletja zelo aktivna na področju amaterske glasbene kulture. Že trinajst let vodi pevce Mešanega pevskega zbora Društva upokojencev Kamnik. Pojejo na raznih prireditvah v društvu, vsako leto sodelujejo na Občinski Reviji pevskih zborov in medobmočnih revijah Gorenjske (Jesenice, Kranj, Tržič, Komenda, Celje) pogosto razveselijo stanovalce Doma starejših občanov s pestrim programom pesmi, gostovali pa so že tudi v Bohinjski Bistrici. V svoje delo z zbori vlaga ogromno truda in pevci dobivajo od nje ogromno pozitivne energije, ki jo z veseljem širijo naprej med ljudi.

Pod njenim vodstvom so peli pevci MoPZ Svoboda Črna, Dekliški oktet in ŽePZ Solidarnost Kamnik. Sodeluje pa tudi s pevci MePZ župnije Gozd.

Je tudi predsednica sveta KS Kamniška Bistrica, ki dobro ve, kako zelo je pomembna povezava šole s krajem, za njen razvoj in napredek. Pravi, da bi morali imeti vsi v občini Kamnik enakovredne pogoje za življenje in delovanje.

Vseskozi si prizadeva, da bi izboljšali varnost v cestnem prometu, ki je v Stranjah in okolici problematična in tako so nekateri projekti že v izgradnji, drugi pa se bodo postopno realizirali. 

»Žal gre v teh težkih časih bolj počasi, vendar je potrebno optimistično zreti v prihodnost in ohranjati pristen odnos med ljudmi in medsebojno spoštovanje, ker bomo le tako uresničili naši vizijo razvoja kraja,« te besede pogosto pove gospa Karla Urh.

Občina Kamnik je podelila podeljuje ge. Mariji Margareti Boltar srebrno priznanje Občine Kamnik za dolgoletno umetniško ustvarjanje, s katerim pomembno prispeva k bogatemu kulturnemu življenju Kamniške občine.

Diplomirana kamniška slikarka Greta Boltar, roj. v Ljubljani, se zadnja tri desetletja in pol intenzivno predaja ustvarjalnosti na področju likovne umetnosti, je najaktivnejša kamniška slikarka. Od leta 1985 je članica likovnega društva Kamnik. Sprva je delovala kot avtodidakt - štiri leta je obiskovala likovne tečaje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, saj visoke šole takrat še ni bilo. V študijskem letu 91/92 je pri 56-ih letih kot najstarejša študentka tretje generacije začela obiskovati Šolo za risanje in slikanje - Visoka strokovna šola Ljubljana. Leta 1997 je pri prof. Darku Slavcu diplomirala s prvo generacijo diplomantov in edina dosegla oceno 10, ob ponovni podelitvi (originalnih) diplom 24.6.2004 je med diplomanti iz obdobja 1997 do 2004 edina prejela posebno priznanje za kvalitetno in odmevno razstavno dejavnost v zadnjih desetih letih. Pripravila je že 17 samostojnih likovnih razstav - največkrat se je z obsežno razstavo predstavila v Kamniku, pa tudi v Ljubljani, Mengšu, Novi Gorici. Kot članica likovnega društva Kamnik je sodelovala na številnih skupinskih, društvenih in meddruštvenih predstavitvah. V okviru šole in društva se je udeležila več likovnih kolonij in ekstemporov.

Greta Boltar je predana in zavezana likovni tvornosti in poslanstvu svoje umetnosti do te mere, da je družinsko hišo v Kamniku, ulica Ljudevita Stiasnyja 6, namenila svojemu likovnemu ustvarjanju in razstavljanju. Celotna hiša je galerija GEA, kjer so javnosti stalno na ogled Gretina najbolj značilna, najboljša in njej najljubša dela. Na samostojnih razstavah se predstavlja v glavnem z novimi likovnimi deli. Ta so lahko klasične oljne slike, akvarelne slike ali v mešani tehniki lepljenke, pretežno so naslikane z voskom v antični tehniki enkavstike, kar je slikarkina posebnost, predstavila se je tudi v najbolj ženski tehniki - s tapiserijami. 

Likovni kritik, umetnostni zgodovinar in častni občan Občine Kamnik dr. Mirko Juteršek iz Podgorja pri Kamniku je več Gretinih samostojnih razstav pospremil na pot. Kot pravi, so njene slike, zlasti tiste, ki so nastale v letih 92/93, tematsko podrejene spreminjanju in nadgrajevanju raznih ornamentov, vzetih tako iz slovenske ljudske umetnosti kot tudi iz bogate svetovne zakladnice bližnjih in oddaljenih kultur. Tudi akademski slikar in likovni publicist Kamničan Dušan Lipovec je ob Gretinih razstavah večkrat pripravil likovne kritike. Tako je ob razstavi Ozadje svetlobe v Galeriji Veronika Kamnik leta 2005 med drugim poudaril, da se ustvarjalka ne podreja nikakršnim modnim likovnim trendom in vztrajno sledi svoji začrtani poti. Lazurni barvni nanosi in prosojnost pergamentov v različnih nanosih barve omogočajo najrazličnejše mistične svetlobne učinke. Diptihi in triptihi - paravani so vezani na različno tematiko, od kamniške kalvarije s cvetličnim ornamentalnim motivom in stilizirano konstrukcijo arhitekturne notranjosti kapele. Diplomirano slikarko Greto Boltar in njeno bogato likovno ustvarjanje je Lipovec predstavil v Kamniškem zborniku 2004. Opozoril je tudi, da je v Gretinih slikah spomin na patinasto žlahtnost in daljni pridih ljudske umetnosti poslikanih lesenih kmečkih skrinj. S poliptihi združuje kar tri umetniške zvrsti: slikarstvo, kiparstvo in likovno intuicijo v prostoru. V njeni figuraliki, zlasti ženski, je izraženo trpljenje, obup in brezizhodnost, gre za odziv na vojna dogajanja v svetu. Poimenujemo jih lahko kot ikone razdvojenega, nemirnega in krivičnega sveta. Ob obširni samostojni razstavi 12. decembra 2008 v obnovljeni meščanski hiši Boltarjevih na Glavnem trgu 12 v Kamniku je umetn. zgod. in  likovna kritičarka Anamairja Stibilj Šajn, tako kot že mnogokrat doslej, poudarila, da bogata likovna dela dipl. slikarke Grete Boltar premorejo nekaj skrivnostnega, posvečenega, obrednega. 

Greti življenje ni prizanašalo. Tako oče kot mati sta se leta 1942 pridružila partizanom, zato sta Greta in njena sestra Martina živeli pri kmetu v Gradišču nad Lukovico, brat Edvard pa pri bližnjem kmetu. Mamo Minko, s partizanskim imenom Marta, so kot pokrajinsko sekretarko AFŽ ustrelili leta 1944, ko je bilo Greti 10 let, bratu 5 in sestri 2 leti. Oče, sekretar OK KPS Kamnik Edvard Peternel s partizanskim imenom Tinko je padel 6.1.1945 v Lukovi bolnici v Rudniku. O njem je zapis  v Kamniškem zborniku 1961. Peternelove vojne sirote so po osvoboditvi odraščale pri različnih sorodnikih. Greta je živela v Nevljah pri Kamniku pri stari mami, ko se je le-ta aprila 1945 peš vrnila iz taborišča. Osnovno šolo je Greta začela s petim razredom. Že od gimnazijskih let je bila zaposlena na matičnem uradu v Kamniku, nato v Svitu, deset let v kamniški podružnici Zavoda za socialno zavarovanje, do upokojitve leta 1987 je delala v Ljubljanski banki v Kamniku.

Da je Greta Boltar res bogata kulturna umetnica potrjuje tudi z 12-letnim udejstvovanjem v edinem kamniškem ženskem pevskem zboru DKD Solidarnost Kamnik. Tudi njen lepi sopran je pripomogel, da je pevski zbor zlasti pod vodstvom prof. Viktorja Mihelčiča v 70. in 80. letih dosegel lepe uspehe.

Občina Kamnik je podelila g. Izidorju Tomažu Perku srebrno priznanje Občine Kamnik za slikarski opus, s katerim je obogatil Slovenski kulturni prostor.

Eden mnogih rojenih Kamničanov, ki je hitro prerasel  domače okolje in se uveljavil v širšem prostoru je brez dvoma tudi akademski slikar Tomaž Perko, ki je uspešno nadaljeval umetniško tradicijo svojega rodu.

Rodil se je v družini znanega in cenjenega slovenskega slikarja Lojzeta Perka, danes stanuje in ustvarja v Cerknici. Mladost je preživel v Kamniku, kjer je ob bližnji reki Kamniški Bistrici  uril svoje mladostne spretnosti. Že njihova hiša je predstavljala kamniško znamenitost, saj je bila lesena in za vse okoliške otroke še kako imenitna. Tako kot večino njegovih sodobnikov ga je po končani osnovni šoli v nadaljnjo obdelavo vzela kamniška gimnazija, kjer se je šolal  do gimnazijske mature. 

V ta leta sodi tudi njegovo pionirsko sodelovanje na glasbenih odrih, saj je s skupino Kamniktiti mnogokrat popestril glasbeno življenje v Kamniku, znamenito pa je bilo tudi njihovo sodelovanje na polnočnicah v cerkvi v Stranjah.

Umetniška žilica ga je vodila na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je študiral slikarstvo in diplomiral leta 1971. Po končanem študiju je na akademiji opravil v letu 1973  še podiplomski študij iz restavratorstva pri prof. Mirku Šubicu. Sprva je živel in ustvarjal v Ljubljani, od leta 1981 pa v Dolenji vasi ob Cerkniškem jezeru.

Perko je vodilni slikar "slovenske krajine" svoje generacije. Njegova glavna motiva sta Kamniško-Savinjske Alpe in Cerkniško jezero. Krajino upodablja tako realistično, da so predmeti skoraj tako natančno upodobljeni kot bi bili na fotografiji. V realistične krajine s pomočjo svetlobe in senc vnaša tudi romantično razpoloženje. Slika tudi portrete, pri katerih je značilno, da upodobljence navadno postavi na desno ali levo stran slike ter jih obda z zanje najbolj značilnim okoljem. 

V svojem slikarskem opusu je upodobil tudi mnoge znamenite Slovence, med njimi posebej izstopa upodobitev pesnika Franceta Prešerna, ki ga je naslikal pred prostranim temnim ozadjem in s tem pesniku dal realistično mladostno podobo, odmaknjeno od uveljavljenih vzorov. 

Neprecenljiv in bogat je tudi njegov opus tako platen kot tudi drugih poslikav v cerkvah po Sloveniji. Njegovih šest platen krasi glavno ladjo župnijske cerkve Marije Pomočnice v Rakovniku. Tomaž Perko je avtor tudi barvnih oken v stranskih kapelah  in nad glavnim vhodom. Z versko motiviko je skupaj z očetom Lojzetom prisoten tudi v frančiškanski cerkvi sv. Jakoba v Kamniku To kaže na njegovo veliko umetniško širino in obvladovanje vseh vrst slikarskega izražanja.

Eden prvih javnih nastopov je bilo njegovo sodelovanje na Ex tempora v Piranu leta 1974, sodeloval pa je tudi na mnogih razstavah doma in v tujini. Na vseh je bil zelo prepoznaven in znan s svojo svežino in motiviko.

Vedno je bil prisoten tudi na dogodkih, povezanih z dobrodelnostjo, saj so bil zlasti v Kamniku, redki dogodki, ko ni sodeloval med darovalci in s tem prispeval svoj bogat prispevek humanitarnim prizadevanjem družbe.

Občina Kamnik je podelila ge. Mariji Marjani Berlec srebrno priznanje Občine Kamnik za aktivno delo v društvu upokojencev še zlasti  v okviru projekta »Starejši za boljšo kakovost življenja doma«. 

Berlec Marija-Marjana, 67 let, stanujoča na Duplici, je članica Društva upokojencev Kamnik od 1991. leta (18 let). Marjana Berlec je v društvu upokojencev Kamnik izredno aktivna od včlanitve dalje. Takoj se je vključila v delo Komisije za socialne zadeve, kjer deluje že 18 let, 14 let pa je celo predsednica te komisije. Takoj po včlanitvi v društvo se je vključila tudi v »žensko sekcijo« društva, kjer je tudi izredno delavna. 14 let je že članica Upravnega odbora Društva upokojencev Kamnik in ravno toliko časa tudi članica Skupščine Društva upokojencev Kamnik. Po računovodkinji društva Rovtar Angelci je njeno delo izredno uspešno vršila od leta 2000 do leta 2006, ko je vodenje društvenih financ, za izdelavo društvene bilance, prevzel računovodski servis MIBOS. Tudi po prenosu vodenja finančnega poslovanja preko MIBOS-a je Berlec Marjana vse finančne analitične evidence pripravljala in posredovala za potrebe društvenih organov, komisij in sekcij. Je članica Finančne komisije društva od leta 2004 dalje. 

Leta 2000 je bila imenovana v Komisijo za izletništvo in turizem, kjer izredno uspešno deluje od imenovanja dalje. Marsikateri izlet ali potovanje je bilo na njeno pobudo in tudi izvedbo odlično izpeljan. Tudi še sedaj je močan »motor« v tej komisiji. Na zadnjih društvenih volitvah je bila imenovana tudi v Komisijo za priznanja, saj s svojo aktivnostjo pozna večino članov društva, ki se v društvene aktivnosti vključujejo, da je društvo lahko tako uspešno. 

Preko Zveze društev upokojencev Slovenije se je leta 2004 začela aktivnost nudenja pomoči v okviru projekta »Starejši za boljšo kakovost življenja doma« oziroma krajše »Starejši za starejše«, ki so tovrstne pomoči potrebni. Da bi dobili informacije, kdo je pomoči potreben, je bila tudi v okviru Občine Kamnik izvedena anketa, vseh nad 69 let starih občanov, razen v Krajevni skupnosti Motnik in Špitalič, ki k anketi niso želeli pristopiti. To anketo so izvedle prostovoljke, ki jih je poiskala in angažirala prav Berlec Marjana. Izpolnjenih je bilo cca 3.000 anket. Vse te izpolnjene ankete oziroma vprašalniki so bili nato računalniško obdelani in v večini primerih pomoč potrebnim realizirana, najsi bo z nasveti, s sodelovanjem ustreznih institucij ali z dejanskim delom pri posamezni osebi, ki so ga bile pripravljene izvršiti prostovoljke. V okviru DU Kamnik trenutno deluje kar 30 prostovoljk. Na zadnjih volitvah pri Zvezi društev upokojencev Slovenije je bila imenovana še v Komisijo za zdravstvo.

Občina Kamnik je podelila g. Jožetu Toniju bronasto priznanje Občine Kamnik za dosežke v obrtništvu in podjetništvu.

Jože Toni že 25 let izdeluje gostinsko opremo iz nerjavečega jekla za različen spekter povpraševanja, v letu 2009 pa je za svoje delo na Mednarodnem obrtnem sejmu v Celju prejel tudi najvišje priznanje Obrtne zbornice Slovenije, t.j. Zlati ceh.

Jože Toni je rojen v Ljubljani, danes živi v Podgorju z življenjsko sopotnico Marijo, ki je Kamničanka in s katero sta poročena od leta 1973. Je oče dveh otrok, sina Matjaža in hčere Polone.

Otroška leta je preživel na Škofljici, kjer je tudi dokončal osnovno šolo. Po končani osnovni izobrazbi se je vpisal na strojno šolo, ki jo je obiskoval v Ljubljani. Že med srednješolskim izobraževanjem je vajeništvo opravljal v Industriji gostinske opreme v Ljubljani, kjer je bil zaposlen od 1969 do 1974. Izkušnje z izdelavo gostinske opreme in elektronike si je pridobil tudi med 9 letno zaposlitvijo v podjetju Elektromehanika. V letu 1984 se je odločil za samostojno pot, ki se je začela z manjšim obratom v domači garaži ter sčasoma prerasla v delavnico, danes pa ima delavnico z vso potrebno strojno opremo locirano na Ljubljanski cesti (v prostorih Alprema). Jože Toni Popravila in izdelava gostinske opreme, s.p. danes zaposluje 11 ljudi. 

Specializirani so za izdelavo točilnih in delovnih pultov, hladilnikov, omaric, polic, nap in druge opreme iz nerjavečega jekla za naročnike kot so gostilne, restavracije, bari, hoteli, bolnišnice ter druge ustanove, tako doma kot v tujini. Naj jih nekaj naštejemo: Rogaška Slatina - Hotel Donat, Moravske toplice - Hotel Livada, Moderna galerija v Ljubljani, Kino Šiška v Ljubljani, restavraciji v Frankfurtu in Hamburgu v Nemčiji, Restavracija Marina v Marini Potorož, Vrtec Sneguljčica v Kamniku, Osnovna šola Dol pri Ljubljani in drugi.  Kakovost njihovih proizvodov je prepričala tudi premožne posameznike, ki so jih najeli za opremljanje svojih prostorov (v teh dneh zaključujejo opremljanje jahte hrvaškega mogotca Filipa Zepterja). 

Kot je bilo že omenjeno, je gospod Toni na lanskem Mednarodnem obrtnem sejmu za točilni pult iz nerjavečega jekla kot edini samostojni podjetnik prejel najvišje priznanje Obrtne zbornice Slovenije »Zlati ceh«. Pult, ki je v celoti plod lastnega dela, je bil na sejemskem prostoru prava atrakcija zaradi vgrajenih LED diod, ki poskrbijo za drugačno osvetlitev celotnega točilnega pulta. Pult poleg tega vsebuje še hladilno komoro s steklenimi vrati in predali za lažji pregled nad zalogo pijač ter del s koritom in odcejalnikom. Zlati ceh je priznanje, lahko bi rekli priznanje za življenjsko delo, ki kaže, da gresta razvoj, proizvodnja in delo z zaposlenimi v pravo smer.

V letošnjem letu se namerava gospod Jože Toni upokojiti, vodenje uspešnega podjetja pa prepustiti sinu Matjažu.

Občinski svet Občine Kamnik podeljuje Urarstvu Cerar - Marta Leskošek s.p. bronasto priznanje Občine Kamnik za devetdesetletno neprekinjeno delovanje družinske obrti. 

Urarstvo Cerar na Maistrovi ulici 1 v Kamniku je lansko jesen zabeležilo devetdeset let neprekinjenega delovanja v mestnem jedru občine Kamnik. V leto 1919  segata učno pismo in pomočniško spričevalo Vilka Cerarja, očeta današnje lastnice Marte Cerar, poročene Leskošek, ki nadaljuje družinsko obrt. Letnica 1919, ki predstavlja začetek družinske dejavnosti krasi tudi pročelje njihove trgovine na obrtniškem izvesku. Poleg urarstva se je Vilko Cerar v svoji delavnici od vsega začetka pa do konca 2. svetovne vojne ukvarjal tudi s prodajo in popravilom zlatnine in srebrnine ter celotnim programom očesne optike. Po vojni je lahko obdržal le eno obrt - popravilo ur, zato je Marta Cerar Leskošek po očetovi smrti leta 1963 prevzela le to, čeprav stranke pogosto še vedno pridejo vprašat, če še luknjajo ušesa za uhane ali popravljajo očala.

Ker je bilo v družini Vilka in Olge Cerar pet hčera, se je za urarko morala izučiti ena izmed njih, čeprav je bil to moški poklic. Za ta poklic se je odločila Marta Cerar in je ena redkih izučenih urark z mojstrskim izpitom v moškem poklicu.

Gospa Marta je družinsko obrt samostojno začela voditi po očetovi smrti leta 1963, dve leti za tem, 31. julija 1965, pa se je poročila z Benjaminom Leskoškom, inženirjem strojništva, rojenim v Kozjem pri Podčetrtku, v družini z devetimi otroci, med katerimi je bil najmlajši. Po upokojitvi je Benjamin Leskošek tudi sam začel popravljati  ure, saj ga je ta obrt zanimala že od otroštva. Najprej je bil nekaj let vajenec pri svoji ženi, nato pa je naredil pomočniški izpit pri Stanetu Logarju.

Gospa Marta kljub svojim 75 letom ob pomoči moža Benjamina, ki je dopolnil 76 let še vedno z nasmehom in optimizmom opravlja svoj poklic. Ne samo, da s svojim petdesetletnim delom dokazuje, da ima rada svoj poklic, rada ima tudi ljudi, saj za vsako stranko ali mimoidočega najde lepo besedo, misel in nasmeh. Urarstvo Cerar je dokaz, da se lahko z voljo, trdoživostjo, znanjem in optimizmom veliko naredi. Danes je Urarstvo Cerar z 90-letnim delovanjem postalo simbol mestnega jedra in s tem tudi občine Kamnik, s svojim delovanjem pa dviguje ugled starega mestnega jedra in optimizem vseh nas.

Občina Kamnik je podelila ge. Mileni Potočnik bronasto priznanje Občine Kamnik za inovativnost na področju fizioterapevtskih naprav. 

Milena Potočnik je svoje otroštvo in mladostniška leta preživela v Snebrjah, šolala pa se je v Ljubljani. Po končani Srednji medicinski šoli je diplomirala na Višji šoli za zdravstvene delavce - oddelku za fizioterapijo. Od svojega 22. leta živi v Kamniku, kjer se je kot fizioterapevtka zaposlila v Zdravstvenem domu Kamnik, kjer je zaposlena še danes. Leta 2003 je začela razmišljati o svojem izumu - pripravi za razbremenjevanje hrbtenice. Njen sin Matjaž se je namreč dalj časa pritoževal zaradi bolečin v križu. Predlagala mu je, da bi večkrat prišel na terapijo v zdravstveni dom, kjer imajo zelo učinkovito napravo »perl«, ki odpravlja tovrstne bolečine, a ji je odvrnil, da nima časa čakati v vrsti in predlagal, naj sama naredi kaj podobnega, kar bi lahko uporabljal kar doma. Tako je začela razmišljati, kako bi naredila perl za domačo uporabo. Kmalu je v ta namen priredila manjši stolček, ki se je dvigal z ročko, kasneje pa je v stol vgradila še elektromotor z reduktorjem, ki dviga in spušča stol na daljinski upravljavec. Potem pa se ji je posvetilo, da bi bilo mogoče dodatno narediti še konzolo z obešalom - kar bi imelo takšen učinek kot fizioterapevtska naprava »glisson«, ki razbremeni vratni del hrbtenice. S tem pa razvoj še ni bil končan: zadnji, najbolj izpopolnjen prototip, ki ga je Milena izdelala leta 2008, ima vgrajen še merilec raztega (v kilogramih), ki omogoča večjo varnost pri uporabi. 

Inovacija je torej namenjena zmanjšanju in postopnemu odpravljanju bolečin v hrbtenici in je popolnoma enako učinkovita kot obstoječe naprave, ki se uporabljajo v fizioterapiji, le da ima določene prednosti: razteg uporabnik lahko z daljinskim upravljavcem regulira sam (pri obstoječih napravah mora to ročno opraviti druga oseba z zategovanjem zajle), naprava je majhna, razstavljiva, stabilna, mobilna in uporabna za dva postopka hkrati, torej za križni in vratni del. 

V letu 2008 je Potočnikova za svojo inovacijo, zaščiteno z dvema patentoma, prejela več pomembnih priznanj na mednarodnih inovacijskih sejmih. Na prvi mednarodni razstavi ženskih inovacij v Seulu, ki je potekala v mesecu maju, je prejela srebrno medaljo, prav tako srebrno medaljo na enem najpomembnejših inovacijskih sejmov na svetu IENA, ki je potekal novembra v Nurnbergu. Najbolj pomemben pa je verjetno zlati kipec »IFIA Lady Price 2008,« ki ga je po sklepu komisije Mednarodnega združenja organizacij inovatorjev (IFIA) prejela za najboljšo žensko inovacijo na sejmu v Suzhouju na Kitajskem, ki je s skupaj prek 2600 razstavljenimi inovacijami iz 42 držav predstavljal največji svetovni inovacijski sejem doslej. Ti uspehi so Mileni pripomogli k temu, da so se za inovacijo začeli zanimati slovenska podjetja.

Delo Milene Potočnik pa ni pomembno le v gospodarskem smislu. Ker je bila Milena kot osebnost v letu 2009 predstavljena v mnogih medijih, je s tem spodbudila več posameznikov, da so tudi sami začeli izumljati. S svojim zgledom je namreč dokazala, da dobrih izumov ne ustvarjajo le velika podjetja, univerze in inštituti, temveč jih lahko izumijo tudi posamezniki v  prostem času in s skromnimi sredstvi, ki si jih trgajo od redne plače ali pokojnine. Pomembno pa je tudi to, da je pokazala, da izumljajo lahko tudi ženske, saj je ženskih izumiteljic na svetu izredno majhen delež v primerjavi z moškimi.

Občina Kamnik je podelila g. Frančišku Hočevarju bronasto priznanje Občine Kamnik za prispevek pri ohranjanju in obnavljanju kulturnih spomenikov v Tuhinjski dolini. 

Gospod Franc Hočevar je župnik v Motniku in soupravitelj župnije v Špitaliču. Rodil se je leta 1940 v Hruševki v Tuhinjski dolini. V letu 2010 bo praznoval 70 let življenja, 35 let duhovništva, 30-letnico delovanja v župniji Motnik in nekaj manj v Špitaliču. 

Župnik Franc Hočevar ne skrbi le za duhovnost, pač pa tudi za kulturno in domoljubno zavest krajanov, je preudaren in dober gospodar kulturnih spomenikov. Ko je pred tridesetimi leti prišel v Motnik, je našel razpadajoče župnišče, po obnovi sta klicali tudi župnijska in podružnična cerkev. Ko je čez štiri leta prevzel v upravljanje še župnijo Špitalič, so ga tam čakale podobne razmere. 

Ni veliko razmišljal, začel je z obnovo, čeprav takratni časi obnovi kulturnih spomenikov sakralne vsebine niso bili naklonjeni. Z njegovim prihodom se je v obeh župnijah ogromno naredilo. Obnovljeni sta zunanjost in notranjost farne cerkve v Špitaliču in podružnične cerkve sv. Miklavža v Beli, obnovljene so orgle in zunanjost cerkve sv. Jurija v Motniku, v celoti je obnovljena podružnična cerkev sv. Magdalene v Motniku, za letos pa načrtuje obnovo strehe na cerkvi v Špitaliču. 

Toliko obnovitvenih del je za župniji Motnik in Špitalič, ki skupaj štejeta nekaj čez 600 ljudi, pretežno starejših, velik finančen zalogaj. Župnik Hočevar se je pogumno lotil dela, saj se zna  približati ljudem, prisluhniti njihovim stiskam in težavam, jim ponuditi roko. Bližino človek začuti in zato so tudi farani z veseljem priskočili k obnovi, vsak po svojih močeh. Vedno je bil hvaležen za še za tako majhen dar, nikoli ni »predpisoval«, koliko naj kdo prispeva. Vedno poudarja, da ne obnavlja zase ali za nas, pač pa smo kulturne spomenike podedovali od naših očetov in dedov in zato je naša dolžnost, da jih ohranimo za prihodnje rodove. Ljudem polaga na srce, naj se zavedajo svojih korenin, naj bodo ponosni na svojo družino, župnijo, domači kraj, lepo Tuhinjsko dolino. Dobro sodeluje z društvi v obeh krajih in z veseljem oznani tudi pridobitve, kot je npr. novi gasilski avto ali pa povabi ljudi na kulturne in druge prireditve v domačem kraju, sodeluje s krajevno skupnostjo, šolo in tudi z občino.

Številne obnove so mu zagotovo pobrale veliko življenjske moči, še posebej, ker je na kulturnih spomenikih treba delati po navodilih in priporočilih zavoda za spomeniško varstvo, kar terja še dodatna finančna sredstva. A nikoli ni obupal. Vedno je zaupal v dobroto ljudi in vedno je delal in še dela v dobro kraja in ljudi. 

Občinski svet Občine Kamnik podeljuje GRS Kamnik in posadki 3. oddelka helikopterske brigade Slovenske vojske posebno priznanje Občine Kamnik za pogumno akcijo odstranitve starega in namestitve novega bivaka na Velikih podih v Kamniških planinah. 

Z besedami je težko opisati vse, kar se je v torek, 27. oktobra 2009, dogajalo v dolini Kamniške Bistrice, točneje na posebnem prostoru pri piknik centru Pri Jurju. Posadka helikopterja tretjega oddelka 15. helikopterske brigade Slovenske vojske, ki jo je vodil major Vojko Leban, je opravila nadčloveško delo, ki je potekalo v ne najbolj prijaznih vremenskih razmerah, prav tako so tudi člani kamniške Gorske reševalne službe pod vodstvom Rada Nadvešnika opravili plemenito in požrtvovalno delo.

Bivak visoko v planinah pomeni majhen in urejen pokrit prostor, ki omogoča preživetje v najhujših vremenskih razmerah, ne le planincem, temveč tudi gorskim reševalcem, ko v najslabših vremenskih pogojih nesebično hitijo po pomoč. Dosedanji bivak, postavljen leta 1973, je preživel svoj čas, zato so se člani GRS Kamnik odločili, da starega odpeljejo v dolino in postavijo novega. To nalogo so več kot odgovorno opravili skupaj s posadko helikopterja 3. oddelka 15. helikopterske brigade Slovenske vojske. Tako se je še enkrat pokazala skrb za sočloveka, planinca, ljubitelja gora, ko je lahko zaradi nenadnih vremenskih sprememb močno ogroženo njegovo življenje.

Posadka tretjega oddelka 15. helikopterske brigade Slovenske vojske je svoje delo opravila odlično, zavedajoč se siceršnjega njihovega izrednega znanja in upravljanja plovila ter najbolj odgovornega odnosa do zastavljene naloge. Major Vojko Leban je s svojo mirnostjo in zbranostjo odlično vodil posadko in usklajeval naporno in nevarno delo visoko v gorah skupaj s člani GRS Kamnik pod vodstvom vodje reševalcev Rada Nadvešnika. 

Občina Kamnik je podelila g. Gerhardu Slamnigu posebno priznanje Občine Kamnik za aktivno delo na področju mednarodnega sodelovanja.

Gerhard Slamnig je rojen v Trofaiachu materi Margarethe in očetu Othmarju. Po zaključnem šolanju na ljudski in meščanski šoli je 8.8.1970 pričel z učenjem za elektroinštalaterja pri Mestnem komunalnem podjetju Trofaiach ter ga uspešno zaključil. Končanemu šolanju je sledil vpoklic v zvezno vojsko. Leta 1978 se mu je rodila hči Ines, zvezo pa je okronal tudi s  poroko z Ingrid. 

Poklicno pot je nadaljeval na različnih oddelkih občine Trofaiach. Sedaj je zaposlen v Oddelku za pomoč strankam na Občini Trofaiach, vodi obratovanje mestno kopališča in je tudi vodja komunalnega vzdrževanja v mestu. Nekaj let je bil dejaven v sindikatu delavcev komunalnega podjetja, katerega predsednik je še danes. 1990 je bil izvoljen v občinski svet Občine Trofaiach, kjer je še danes referent za kulturo, preko katerega vodi vsa povezovanja s pobratenimi mesti. Preko referata gospod Gerhard opravlja tudi funkcijo predsednika turističnega društva, društva vrtičkarjev in povezovanja med društvi držav, od koder izhajajo pobratena mesta. Gospod Gerhard tudi že vrsto let skrbi za povezovanje med občinama Trofaiach in Kamnik, tako na področju kulture, športa, šolstva ter drugih področjih, čez celo leto pa organizira tudi različne medsebojne povezave, ki sodelovanje le še nadgrajujejo.

Gospod Gerhard Slamnig je vedno malo v senci povezovanja med občinama Trofaiach in Kamnik, vendarle pa je on tisti, ki vodi rdečo nit povezovanja in komunikacije med njima.