Spremembe, ki se jim bomo morali prilagoditi ali pa...

Letos praznujemo 200-letnico rojstva velikega genija, enega največjih, Charlesa Darwina. Dejal je:  »Ne preživijo najmočnejši in najpametnejši, ampak tisti, ki se najbolje prilagajajo spremembam.« Seveda ta rek ni nastal v zvezi s spremembami, ki se človeštvu dogajajo sedaj, ampak je bil povezan z naravnim izborom vrst. Se pa izvrstno prilega današnji situaciji.

Podnebne spremembe bodo ogrozile naš dosedanji način razvoja, dela in bivanja. Žal so razmere pripeljane že tako daleč, da jih popolnoma preprečiti ne moremo več, lahko pa se jim prilagajamo in jih omilimo.

Mnogi govorijo o boju proti spremembam, na nek način je to napačno izhodišče, klimatskim spremembam se bomo morali prilagoditi na vseh nivojih življenja, hkrati pa imamo odgovornost, da se trudimo povzročitelje klimatskih sprememb, to pa so izpusti toplogrednih plinov (TGP) čim bolj zmanjšati. Gre torej za 2 procesa. Za izpuste TGP so v največji meri krive elektrarne, industrijski obrati (najhujše so jeklarne, cementarne, betonarne...) in promet, velik prispevek ima tudi kmetijstvo, pa odlagališča odpadkov, zadnje čase pa dodajajo tudi dimne saje (izvor so mala kurišča za vsakodnevne potrebe ljudi npr. v Indiji, na Kitajskem). Izvore torej poznamo, kar pomeni, da bi moral biti problem enostavno rešljiv. Seveda ni tako. Ker še vedno mnogi špekulirajo v smislu, da pa morda ni tako hudo, in da še ni treba spremeniti naših navad. Evropska unija je v tem primeru stopila na pionirsko pot pri reševanju teh problemov, in ker smo njen del, ji moramo slediti oziroma je tudi na državi Sloveniji in državljanih del odgovornosti za uresničitev ciljev. V svoje dokumente je zapisala visoke obveze, da bo do leta 2020 izpolnila t.i. trojček 20-20-20. O njih je bilo napisano že mnogo in bi jih tokrat pustili ob strani.

Prilagajanje na podnebne spremembe

Izgovori v smislu, »nič nismo mogli storiti«, »nihče drug ni nič storil« in podobno tukaj odpadejo, kajti, če ne bomo naredili ničesar za prilagoditev bomo imeli vsako leto večje težave.

Svetovne zavarovalnice že nekaj časa (pa se o tem nič ne sliši) bijejo plat zvona, ugotavljajo namreč, da so škode zaradi naravnih nesreč (poplave, suše, neurja), ki jih morajo pokriti vedno večje, in da bodo dolgoročno zelo težko krili vse stroške. Spomnimo se npr. našega lanskoletnega neurja v občini, koliko denarja je bilo porabljenega za sanacijo. Kaj, če do takšnih dogodkov pride vsako leto in večkrat, tega občina ne bo zmogla, pa tudi širša skupnost težko. Zavedati se moramo, da bodo poplave vedno pogostejše, neurja in s tem vetrovi vedno močnejši, suš bo več in bolj ekstremne bodo, pogostejša bo toča. Ocene ranljivosti na posameznih področjih bomo nujno potrebovali, čim prej za uspešno  ukrepanje in preventivo.  

V naši občini v celoti gledano nimamo težav z voda, so pa določeni zaselki, kjer npr. vaški vodovodi presahnejo. Takšni dogodki bodo vedno pogostejši in rešitev ne morejo biti vsako poletje cisterne, ampak dolgoročna rešitev.

Letos bomo občinski svetniki sprejemali dolgoročni planski dokument občine in imamo torej  idealno priložnost, da vpeljemo novo paradigmo. Na izpostavljenih mestih, bodisi plazovitih, vodovarstvenih, poplavnih področjih ne more biti novih gradenj, ker je možnost katastrof prevelika in njihova sanacija predraga.

Ljudje smo se sicer sposobni prilagoditi na zelo širok razpon podnebnih sprememb, vendar pa je vprašanje kakšna je kvaliteta življenja pri tem.

Po podatkih naše meteorološke službe so bile podnebne razmere v obdobju 1951-1980 stabilne in velika večina infrastrukture in standardov izhaja iz obdobja med leti 1961 in 1990,  tukaj pa imamo problem. Naša infrastruktura, ki jo še vedno gradimo, npr. nasipi, pa kanalizacijska omrežja, vodovodna omrežja in podobno temeljijo na standardih, ki novim razmeram niso prilagojeni. Ob nalivih kot se pojavljajo sedaj že redno kanalizacijsko omrežje po pravilu ne zmore požirati vode, zalije kleti, stanovanja in povzroča materialno škodo.  

Ranljivost nekega prostora bo treba oceniti, ključni elementi, ki bi jih morali oceniti pa so: urbano okolje, upravljanje z vodo, kmetijstvo, zdravje, gozdovi, prostorsko načrtovanje, infrastruktura, biotska raznovrstnost, turizem. Za vsakega od njih bomo morali narediti svojo analizo in oceno kako ga lahko bolje pripravimo na spremembe. Torej, se bomo tudi tokrat znali prilagoditi?

Mateja POLJANŠEK je občinska svetnica na listi LDS Kamnik v Občinskem svetu Občine Kamnik