Direktor KIK Kamnik pa res ni mož beseda!

Če ne drugega, bi si direktor KIK Kamnik Aleš Erbežnik zaslužil, da bi mu jih delavci drug za drugim pošteno naložili po zadnji plati. Očitno Erbežnik ni mož beseda, sicer v ponedeljek, 27. julija, ne bi spet prišlo do prekinitve dela v kamniški smodnišnici in stavka se seveda nadaljuje. Najprej obljubi, podpiše vse mogoče papirje in odide na dopust, kot da mu je prav malo mar za njegovo proizvodnjo, kaj za proizvodnjo, za delavce gre.

Od kar se je zgodila zadeva »stavka v KIK Kamnik«, to je bilo prvič 19. maja letos, torej pred dobrima dvema mesecema, se razmere samo poslabšujejo. Pri vsej stvari je najbolj žalostno dejstvo, da proizvodnja v smodnišnici ne prinaša izgub, torej bi lahko prav lepo živeli in preživeli. Tudi svetovna gospodarska kriza jim ni prišla do živega, saj v KIK delajo stvari, ki jih na svetovnem trgu ni težko prodati.

Prav za prav najnovejša stavka - bolje rečeno nadaljevanje 18. junija napovedane stavke - pomeni več kot resno opozorilo, da bi moral v zadevo vstopiti nekdo tretji in narediti red. KIK Kamnik pač ni obratovalnica za izdelavo zobotrebcev ali vaška slaščičarna. Večkrat pravimo in to je poudaril tudi kamniški župan Anton Tone Smolnikar, da Kamnik sedi na sodu smodnika. Ves čas obstaja bojazen, da bi se lahko zgodilo, če bodo komu do konca popustili živci, tudi tisto najhujše. Vemo pa, da je v KIK Kamnik že pošteno pokalo. Največkrat po nesreči ...

Ostati brez plače, še posebej v trenutku ko se gospod Erbežnik, direktor KIK Kamnik, sonči nekje ob morski obali, ni prijetno. Delavce je torej meni nič tebi nič pustil na suhem. Jesen trka na vrata, treba bo kupiti šolske potrebščine, ozimnico in kurjavo za zimo. Iz česa torej, če so bančni računi zaposlenih v KIK prazni in če kljub obljubi in podpisanim sporazumom še vedno čakajo na izpolnitev stavkovnih zahtev.

Še najbolj žalostno je dejstvo, ki smo ga prebrali v včerajšnjem sporočilu za medije, da - citiramo - v tem trenutku v podjetju poteka stavka, pri tem da stavkovni odbor podjetja nima pogajalca na delodajalski strani. Do konca Erbežnikovega dopusta - bog mu ga požegnaj, če bi dal delavcem tisto, kar jim pripada.

A če že omenjamo tretjega, ki naj bi vstopil v dvoboj med Erbežnikom in delavci, lahko ugotovimo, da ga preprosto ni. Občina in župan se v zadeve ne moreta vtikati - mimogrede, Smolnikar je vabil na pogovore Erbežnika, a je ignoriral tudi njega - ministrstvo za gospodarstvo se v tem trenutku ukvarja z mnogo hujšim primerom Mure in drugih fabrik, policija pa tudi ni institucija, ki bi se ukvarjala s stavkovnimi zahtevami delavcev in (ne)uresničevanjem obljub monopolnega vodstva. Očitno pa prav to vodstvo ni sposobno voditi Kemijske industrijske Kamnik, sicer bi bilo ob že povedanih dejstvih, sposobno delavce plačati tako, kot jim gre.

In to je srž vsega problema, da pri nas lahko prav vsak dela tisto, kar mu paše. Po domače povedano - tudi krade. Kajti, zakonodaja se od znamenitega Markovićevega zakona o gospodarskih družbah s konca osemdesetih ali začetka devetdesetih letih 20. stoletja - ko so se podjetja ustanavljala za takratnih še 2.000 jugoslovanskih dinarjev - ni kaj dosti spremenila. In prav zato se v KIK dogaja to, kar se dogaja. Zgodba o jari kači pa spet postaja živ primer vsega povedanega.

Primož Hieng urednik Kamniških novic in spletne strani http://www.kamniske-novice.si