Velika planina: CARPE DIEM

Petek, zadnji dan zimskih počitnic. Zjutraj so me k oknu privabili  sončni žarki, obogateni z vonjem jutranje kave. Kako me boža skozi steklo tole tako težko pričakovano sonce. Srknem kavo. Prav gotovo greva nekam! Kot je vedno govoril moj ded: Carpe diem-izkoristi dan. Današnji dan je za »napolniti baterije«.  Še se mi misli podijo ,...kam? Zdrami me sin in vprašam ga za predlog. Odgovor je kratek: smučat ali pa plavat.

Seveda greva smučat, za plavanje lahko tudi dežuje. Brane pred odhodom v službo hitro prilagodi avtomate novim smučarskim čevljem, lanske so mu seveda premajhne. Najin namen je, da se povzpneva z nihalko na Veliko planino ob 11.uri.  Še smučke, pa nahrbtnik, pa palice in že sva na poti. Prispeva, parkirišče je precej zasedeno, vendar nama uspe in že se peljeva.

Ko sva priropotala z vso opremo iz nihalke, se nama  je odpiral čudovit pogled na okoliške hribe. Vse je bilo kot na dlani. Sijalo je sonce, veter ni pihal, ljudje okoli mene so imeli na obrazu zadovoljne izraze. Jaz pa sem si mislila: pa nama je uspelo!

Mnenja sem bila, da morava najprej malo obnoviti smučarske veščine na krogcih, vendar je Žiga povsem samozavestno rekel, da greva takoj na sedežnico. Do vrha. In naprej. Malce sem bila v dvomih, ker v Tihi dolini nisem smučala že prav gotovo 20 let. Raje več. Lansko leto sva vztrajala na sedežnici. Pa poskusiva, saj enkrat je treba raziskati tudi drugo stran.

Malce sem bila v dvomih kam zaviti, ko sva prišla na vrh, a proga in cilj sta bila lepo označena s smerokazi na smučišču. Tudi žičničar je bil kar se da prijazen. In sva se spustila. Prismučala sva v Tiho dolino. Neverjetno široka se mi je zdela smučarska proga, ki  naju je pripeljala do »osmice«.

Žiga mi je sledil in postavila sva se v vrsto, ki je bila ravno prav dolga, da sva si malce oddahnila. Prvič se je peljal s sidrom in presenetljivo nisva imela prav nobenih težav. Tudi ta proga in njena urejenost me je prav prijetno presenetila. Nobene nevarnosti, primerna za sina in zame, sneg več kot odličen, ravno prav trd, brez ledenih ploskev in pokrit z mehkim pršičem. Odlično za smučanje. V vrsti sva srečala kar nekaj znancev, prijateljev. Vsi nasmejani, z družinami. Nisva si vzela kaj dosti počitka, šla sva raziskovat še »enko«, ki naju je ravno prav lenobno vlekla navzgor, da sva si lahko ogledovala lepote narave, grel naju je sonček in obkrožale so naju smreke.

Nasmučala sva se, dan je bil izkoriščen in bil je čas, da počasi  odideva v dolino. Na prevoz sva čakala  le nekaj minut. V tem času sem opazovala ljudi, ki so prav tako imeli možnost doživeti to, kar sva  tudi midva. Niti enega čemernega obraza, slabe volje ali razočaranja, niti ene slabe besede ali pripombe, negativnega komentarja. Ustnice so se mi razlezle v nasmešek. Pogledala sem svojega sina, tudi on se mi je nasmehnil. Še vedno je imel na glavi čelado in očala, držal je oboje palice, jaz pa najine smuči. Brez besed sva mislila enako.

Bila sva ponosna. Ponosna na to, da imamo v bližini Veliko planino. Ponosna, da znava ceniti veličino narave. Ponosna, da nisva zapravila dneva.

V nasprotju z nama in še mnogimi, ceniva midva na naši planini predvsem to, da ji ni podobnega kraja v Sloveniji, celo v širši okolici kot je naša država. Nekateri jo vidimo kot nekaj neprecenljivega, nekaj, kar je treba ohraniti, pokazati tudi drugim, našim otrokom, tujcem,... sem prepričana, da bi bili očarani, navdušeni.

V našem kraju pa ima ta naša Velika planina žal to smolo, da se nekateri čutijo dolžne in usposobljene, da jo kritizirajo in se pritožujejo nad urejenostjo smučišč, napravami, osebjem, skratka nad vsem. Da lahko na ta način izstopijo in se predstavijo. Ker narediti nekaj dobrega, odmevnega je precej težje in traja dlje. Predlagati, poskušati stvari urediti na bolje, iskati rešitve,... vse to je precej težje. Marsikomu bi bilo treba predpisati kakšno »žlico pozitivizma« na recept.

Mene Velika planina vedno očara, nikoli razočara. Poleti in pozimi, vedno jo imava rada, celo zavita v meglo in vetrovna ima svoj čar.

Uživala sem prav tako na smučanju v Avstriji, Italiji in Franciji, vsako leto sem si »privoščila« najmanj teden dni smučanja na znanih tujih smučiščih. Se prevozila z veliko žičnicami in  precej kilometrov presmučala. Bilo je lepo. Nepozabno. Tega ne zanikam.

A z gotovostjo lahko zatrdim, da mi smuka ne Veliki planini prav tako zadošča. Pa ne samo meni. Znanci, s katerimi sem se srečala, so mi sami zatrdili ( pa so nekateri celo trenirali smučanje in tekmovali), da tudi naše domače smučišče zadovolji njihove potrebe.

Odvisno, ali hoče človek uživati ali kritizirati in se pritoževati. Sama že iz »domoljubnosti« nočem kritizirati  svojega kraja, svoje okolice, svojih ljudi. Namreč, to vse imam za svoje in jaz se počutim del tega, torej sem njihova. In vem, da kritika ne prinese pozitivnih sprememb. Sploh, če se kritizira in poleg ne ponudi rešitve, predlogov, usmeritev.  Drži pa, da je najlaže.  

Sama komaj čakam, da bova imela čas in priložnost ponovno uživati - na Veliki planini.

Tanja MAKOVEC